Društvo Študentov

Trendni vojak prihodnosti oziroma bojevnik 21. stoletja¹ konceptualno temelji na tehnološkem zagotavljanju ključnih zmogljivosti pehote, torej na celovitem in centraliziranem informacijskem omrežju, bojni moči (ognjeni moči in sposobnosti manevra) in vzdržljivosti, mobilnosti ter visoki stopnji preživetja, doktrinarno pa na odgovorih na sodobno asimetrično bojevanje in združeno ekspedicijsko delovanje v smislu zagotavljanja interoperabilnosti, logistične samozadostnosti in premestljivosti. Doktrinarni in konceptualni vidik si večkrat nasprotujeta, razlog za neskladnost prakse in prvotne zasnove pa je mogoče najti v nepričakovanem uspehu nasprotnikovega asimetričnega odgovora v mednarodnih operacijah, ki je tehnološke usmeritve in razvoj usmeril v zagotavljanje trenutnih terenskih zmogljivosti s poudarkom na preživetju. Dolgoročni transformacijski in nacionalni evolucijski projekti so se nemalokrat začasno umaknili trenutnim komercialnim rešitvam.

Projekti bojevnikov prihodnosti (v nadaljevanju projekti) skušajo zagotoviti te zmogljivosti na eni strani z razvojem informacijske tehnologije in njene uporabe ter na drugi strani s tehnološkimi dosežki na področju pehotne oborožitve in opreme. Ključna komponenta je integracija informacijskega omrežja. Ideja izhaja iz koncepta omrežno-centričnega vojskovanja (ang.Network-centric warfare), ki temelji na hitrem in kontinuiranem pridobivanju informacij in njihovem procesiranju (selekcioniranju, posploševanju in interpretaciji) ter posredovanju ključnim silam. Informacijsko omrežje zagotavlja optimalen izkoristek danih sredstev za nevtralizacijo nasprotnika – učinkovito, hitro, varno in usklajeno. Zagotavlja večjo operativno prožnost, samostojnost taktičnih enot in delovanje modularnih sil brez zastojev.² Negativen vidik večje samostojnosti pri odločanju je večji stres in obremenitev, zlasti v situacijah, ko so bojevniki civilisti, saj sistemi ne zagotavljajo prepoznave bojevnikov, odločitve poveljnika pa morajo biti hitre in precizne. Na taktični ravni omreženost zagotavlja večjo ognjeno moč (učinkovitost na podlagi avtomatizirane koordinacije ognja) ter ohranjanje pobude in usklajenosti po geslu see first, understand first, act first, finish decisively.³ To omogoča integracija sprejemnika (input) in oddajnika (output) na posamezniku v omrežje. Vsak vojak zaznava okolje in podatke posreduje programski opremi, ki jih procesira v informacije in posreduje ostalim preko enotne mreže, ki jo nadzira poveljnik.

Natova skupina za zagotavljanje interoperabilnosti projektov bojevnikov 21. stoletja članic Nata, Topical group 1 (TG-1), prepoznava naslednje ključne zmogljivosti: na nivoju informacijskih sistemov (1) večjo ubojnost, (2) komunikacijo med posamezniki, (3) digitalno poročanje in (4) večje zavedanje (ang. situation awareness) ter na nivoju podsistemov nošenja, oborožitve, zaščite itd. (5) modularni dizajn, (6) prilagodljivost opreme posameznim operacijam in misijam, (7) interoperabilnost (in standardizacija), (8) povezavo bojevnika z digitaliziranim bojiščem ter (9) večjo možnost preživetja.⁴

Implementacija nacionalnega projekta bojevnika 21. stoletja je odvisna od nacionalnih interesov države (nacionalna obramba proti ekspedicijskemu delovanju), njene vpetosti v nadnacionalne strukture (zagotavljanje interoperabilnosti) in njene dosedanje modernizacije (informacijska nadgradnja pehotne oborožitve in opreme proti popolni modernizaciji). Kljub enaki konceptualni zasnovi se projekti razlikujejo zlasti v svoji sestavi oziroma komponentah, kar izhaja tudi iz zgoraj izpostavljenega nasprotovanja doktrinarnega vidika. Na nivoju posameznika se to na primer odraža pri menjavi oborožitve posameznike, osebne oborožitve in oborožitve skupine bodisi zaradi zastarelosti ali slabih rezultatov na terenu (npr. Čehi s pištolo ČZ 82 v Afganistanu). Na nivoju oddelka je tipičen primer uporaba lažjih oklepnih izvidnikov MRAP tipa phoenix, supacat SPV400, FP ocelot, zephyr SRV–01 ipd., ali lahkih oklepnih vozil MRAP tipa Iveco LMV, Mowag Eagle ipd., ki so zaradi trenutnih terenskih razmer vzpodbudili zanimanje in začasno upočasnili razvoj projektov izkrcanih vojakov na ravni informacijskih sistemov na platformah.

Slovenska vojska je tipični primer nagle tehnološke modernizacije in menjave zastarele opreme, pri čemer se je bistvo bojevnika 21. stoletja trenutno popolnoma postavilo na stranski tir. V okviru nacionalnega bojevnika 21. stoletja se je menjalo kompletno osebno oborožitev, oborožitev posameznika, oborožitev skupine in oddelka, podsistem zaščite in nošenja, RKB zaščito posameznika itd. Posodobitev informacijskega podsistema in sistemov zvez se je izvedla na ravni oddelka (C4 sistem v vozilih oddelka), ne pa na ravni posameznika. Osebne radijske naprave so koncept, ki pri nas še nekaj časa ne bo uzrl luči.

Klasičen projekt sestoji iz naslednjih podsistemov: (1) kompaktnega naglavnega (čeladnega) večpredstavnostnega prikazovalnika (zaslona), (2) osebne radijske naprave, (3) prenosnega računalnika (jedra sistema), (4) optoelektronskega opazovalno-namerilnega dnevno-nočnega sistema na oborožitvi posameznika, (5) digitalne video kamere na oborožitvi posameznika, čeladi ali na taktičnem jopiču in (6) podsistema zaščite ter nošenja.⁵ Za predstavitev jih najlažje razdelimo v sklope:

1. Naglavni (čeladni) podsistem sestavlja večpredstavnostni naglavni ali čeladni zaslon (HMD,Helmet mounted display, oziroma HUD, Heads-up display), monokularni ali binokularni nočnogled in opcijsko nizkosvetlobna video kamera, če ta ni že na orožju ali podsistemu nošenja. Prednost HMD je, da omogoča višjo resolucijo in s tem večjo kvaliteto podatkov, vprašljiva pa je njegova uporabna vrednost. Zaradi večjih dimenzij je navadno montiran na čelado, pokriva pa celotno oko. Zaenkrat največji izziv predstavlja kombiniranje okularnih podsistemov: HMD, ki pokriva celotno oko in zagotavlja dodatne informacije, a obenem onemogoča binokularno opazovanje in je popolnoma nezdružljiv za hkratno uporabo z nočnogledom. Binokularni nočnogled onemogoči uporabo HMD. Vprašljiva je tudi uporabna vrednost monokularnih nočnogledov s povečavo, zlasti s hkratno uporabo optoelektronskega paketa na oborožitvi posameznika, ki navadno združuje termovizijo ter optično povečavo. HUD je v primerjavi tehnološko bolj dovršen sistem, saj za projekcijo slike navadno ne uporablja LCD ekrana, temveč holograf: sliko projecira na steklo, kar omogoča hkratno spremljanje realnih informacij in digitalnih informacij z zaslona. Tehnologija je že dalj časa prisotna v pilotskih vezirjih, problem pa ji predstavlja apliciranje na miniaturno raven očal ipd. Bolj futuristični projekti skušajo celo projecirati sliko neposredno na očesno mrežnico. Enostavnejša oblika HUD z uporabno vrednostjo je miniaturni zaslon na spodnji strani ene od leč balističnih očal. Primer je Harrisov projekt Falcon Fighter, ki na zaslon projecira taktični zemljevid z realnočasovnim posodabljanjem informacij o lastnih in nasprotnikovih silah. Tudi glede uporabe kamer v bojnih operacijah obstajajo nasprotujoča mnenja. Uporabna vrednost video kamer tiči v kasnejšem analiziranju operacije, zlasti v primeru bližinskega in urbanega bojevanja, trenutna vrednost pa je vprašljiva. Uporaba realnočasovnih posnetkov v taktično-operativnih centrih onemogoča iniciativnost in inovativnost poveljnikov na terenu, na čemer temelji celoten koncept poveljevanja v Natu, obenem je neizvedljiva komunikacija v obliki vojak-center-poveljnik-vojak. Center na podlagi vojakovega outputa iz terena ne more dajati efektivnih povelj poveljnikom, ki tega outputa nimajo. V primeru, da ga imajo, je to zanje informacijski overload, kar znižuje operativno prožnost, obenem pa ob smrti poveljnika poveča možnost nastanka kaosa. Še največjo vrednost imajo video kamere na oborožitvi, ki služijo takojšnjemu vpogledu v situacijo, zlasti v urbanih situacijah (npr. za ovinek, čez zid, za priprta vrata ipd) in takojšnji delitvi informacij (ang. information sharing).

2. Podsistem zvez temelji na osebni radijski napravi (PRR, personal role radio) in omogoča hkratno komuniciranje pripadnikov določene enote v t. i. konferenčnem načinu oziroma full-duplex.⁶ Namen osebne radijske naprave je komunikacija na taktični horizontalni ravni in ima kot taka omejen doseg, frekvenčno področje pa je navadno višje (UHF). Omogoča takojšnjo izmenjavo ključnih informacij in povelj ter takojšen feedback. Za komuniciranje na vertikalni ravni, torej s poveljujočimi, se uporablja druge radijske naprave z večjim dosegom in nižjim frekvenčnim področjem. Seveda tudi pri radijskih napravah ni predpisanih pravil. Harris npr. znotraj svojega programa Falcon Fighter ni sprejel tako visokega frekvenčnega področja, ker je ta popolnoma neuporaben v urbanem območju in v stavbah (odboj signala). Trend postaja tudi opuščanje naprav glede na frekvenčne pasove in razvoj večpasovnih naprav, t. i. multiband. Vloga osebne radijske naprave pa je veliko večja kot zgolj prenos govora. Radijska naprava na pešaku, posamezniku, je edini način realnočasovnega prenosa vitalnih podatkov do sovojaka oziroma do poveljnika. Celovit informacijski sistem združuje vse sprejemnike (input) na vseh bojevnikih 21. stoletja, računalnik, ki te podatke procesira in izloči uporabno vrednost, ter radijska naprava (oddajnik), ki informacije pošlje naprej. Ker vsi ti procesi delujejo hkratno in realnočasovno, govorimo o informacijskem omrežju, ta pa je lahko kakršnakoli kombinacija kratic v kratici C4ISTAR/CM.⁷ Radijska naprava kot taka zato niti ne potrebuje klasične oblike in klasičnih funkcij radijske naprave. PTT tipka je ločena od naprave in čim bolj dostopna, ločen je lahko tudi mikrofon (npr. na vratu, pred usti), opcijsko pa sta z napravo povezana brezžično. Navadno osebna radijska naprava ne omogoča tudi procesnih zmogljivosti, za kar pešak potrebuje procesno enoto, je pa Harris že napovedal novo napravo RF-7800S-LR, ki bo združevala radijsko napravo, računalnik, GPS in pripadajočo programsko opremo, velikost pa bo ostala enaka – torej minimalna.

Standardna radijska naprava deluje v treh načinih dela: nezaščitenem (clear), zaščitenem (secure) in frekvenčnem skakanju (frequency hopping, oziroma A.J., anti-jamming). Osebna radijska naprava glede na namembnost in full duplex vrsto dela teh načinov ne potrebuje in zato deluje v načinu spread spectrum, ki kombinira različne modulacije za optimalno zaščito prenosa: časovno skakanje oziroma time hopping (kodirano izklapljanje oddajanja signala), frekvenčno skakanje, oziroma frequency hopping (kodirano menjavanje frekvence oddajanja) ter OFDM (Orthogonal Frequency Division Multiplex), tj. razčlenjevanje in kombiniranje signalov po kanalih ter nato ponovno sestavljanje v kodiranem zaporedju pri prejemniku.

3. Informacijski sistem in procesor. Jedro s procesnimi zmožnostmi vsakega projekta predstavlja kompakten in vzdržljiv prenosni računalnik, podprt z ustrezno programsko opremo. O osrednjem računalniku kot jedru govorimo zaradi dejstva, da so vanj priklopljene ali brezžično povezane vse ostale naprave (oddajniki in sprejemniki), računalnik pa opravlja vlogo preračunavanja oziroma procesiranja podatkov in že obdelane informacije (selekcionirane, poenostavljene in interpretirane) preko radijske naprave pošilja posamezniku in hkrati tudi njegovemu poveljniku. Tega poleg vojakovih individualnih podatkov (usmerjanje ognja, IFF –Identification friend or foe, dodatno zavedanje – Situation awareness itd.) zanima tudi nahajanje vseh sil v prostoru in celotna realnočasovna slika bojišča, hkrati pa tudi psihično (na podlagi fizičnega) in fizično stanje lastnih sil (srčni utrip, krvni pritisk, morebitne poškodbe ipd.). Za določanje lastnega položaja računalnik vsebuje osebni navigacijski sistem, ki ga navadno sestavljata satelitski navigacijski sistem (trenutno GPS) in inercijski navigacijski sistem (kombinacija računalnika in senzorjev vektorskega premika – akcelometrov in giroskopov).

Rešitev za delo z računalnikom je več. Nekateri projekti dajejo tudi vojaku poln spekter odločanja in lahko vsak krmili lastno enoto ter vnaša podatke preko majhnega dlančnika ali stikal na jurišni puški, rokavici ipd. v enotno omrežje. Tovrstne rešitve so vprašljive, saj posameznika dodatno obremenjujejo z nepotrebnimi aktivnostmi in tehničnim delom. Naprednejše rešitve najdemo v projektih, ki skušajo podatke iz senzorjev (input) reducirati na najosnovnejše informacije in jih posredovati na vojakov HUD avtomatsko. V praksi bi to pomenilo recimo zgolj IFF, v obliki kot jo že poznamo preko infrardečih oddajnikov pri uporabi nočnogledov. Napredne rešitve bi seveda tako identifikacijo omogočale tudi brez uporabe infrardeče tehnologije, obenem pa bi posredovala poleg položaja tudi tiste najosnovnejše podatke, omenjene zgoraj. Čeladni podsistem (video kamera) in podsistem zvez pa nista edini input v informacijski mreži. Glavni cilj je združitev celotnega sistema C4ISTAR/CM. Na nacionalni in nadnacionalni ravni to pomeni povezljivost z artilerijskimi izvidniškimi vozili in radarji, sonarji, letali AWACS in Joint STARS in brezpilotnimi letalniki (UAV).

V informacijski paket navadno spada tudi centralno energijsko napajanje, ki zaenkrat povzroča še največ težav, se pa določeni projekti že poslužujejo komercialnih rešitev in so tako dosegli operativno vzpostavitev celotnega projekta na račun standardnih baterijskih paketov. S področja virov napajanja podsistemov je veliko govora o prednostih litij-ionskih baterij 18650 ali litij-ionskih celic v primerjavi z alkalnimi ali še starejšimi tipa nikelj-kadmij, metal-hidrid itn. Še novejša rešitev so mehke litij-ionske celice, ki jih je mogoče integrirati v taktični jopič, uniformo in drugod, vendar so bistveno manj zmogljive. Tu se soočamo z dvema alternativama: komercialno dostopnostjo klasičnih baterij, pri čemer ima vsaka naprava svoj vir napajanja in v primeru off-the-shelf tehnologij celo svoj tip baterije (AA, AAA, gumbne baterije, 9V, ipd.), ali poenotenim virom napajanja, pri čemer smo odvisni od polnjenja. Slednji vidik je sicer močno zavrl napredovanje razvoja bojevnikov 21. stoletja, je pa v tem času ponudil kar nekaj alternativnih rešitev proizvajalcev, ki prvotno niso bili del projekta, bi pa radi pristavili svoj lonček: izkoriščanje solarne energije, tehnologije gorivnih celic itd.

4. Podsistem oborožitve s pripadajočo optoelektronsko opremo se je tehnično moderniziral predvsem v drugem delu, torej namerilnih napravah. Pri iskanju optičnih in optoelektronskih rešitev so države po večini sprejele kompromis, tj. paket modularnih namerilnih sistemov, kjer je na standardna picatinny vodila moč pritrditi holografsko ali refleksivno namerilno napravo,  nočnogled, optično namerilno napravo s povečavo, kolimatorsko mrežo, taktično svetilko in IR filter ter laser.

Alternativa klasični optiki so v nekaterih projektih bojevnikov 21. stoletja kot odgovor na sodobne asimetrične grožnje in urbano bojevanje predstavljeni paketi t. i. enot za ognjeno učinkovitost (fire efficiency unit), ki na oborožitvi v enem sistemu združujejo termovizijo, video kamero, ojačevalec svetlobe oziroma nočnogled, laser, inklinometer, kompas in modul za krmiljenje. Paket je tako obsežen, da oborožitev postane skoraj neuporabna v mestnem ali bližinskem bojevanju, taktični jopič pa zaradi vodnikov in vira napajanja popolnoma nefunkcionalen, kar je ironično v nasprotju prav z idejo celotnega sistema.

5. Podsistem zaščite in nošenja navadno ni del projektov v smislu modernizacije, je pa ključna komponenta za neposredno zagotavljanje ene od zmogljivosti pehote, tj. možnost preživetja, posredno pa tudi mobilnost, učinkovitost itd. Pri razvoju zaščite tečeta dva vzporedna razvojna tokova: zmanjševanje zaščite in povečevanje zaščite, oba pa temeljita na empiričnih podatkih. Na trgu so že dolgo časa prisotni taktični jopiči, v katere se integrira balistična zaščita v obliki keramične ali kompozitne zaščite z dodatno kevlarsko oblogo za zmanjševanje šoka. Omogočajo zaščito ključnih notranjih organov in so zaradi zmanjšane teže v uporabi zlasti med izvidniki, privatniki itd. Po drugi strani skušajo oborožene sile dodatno zaščititi svoje pripadniki med bojnimi operacijami in zato zaščito povečujejo. Poleg kevlarskega balističnega jopiča z integriranimi ploščami se skuša zaščiti tudi ude, dimlje in vrat. Nekateri proizvajalci vrat zaščitijo s kevlarskim trakom, drugi z dvignjenim in distanciranim ovratnikom. Ramena in zgornji del nadlahti so zaščiteni ali s fiksnim kevlarskim »rokavom« ali pa z na jopič pritrjenima kevlarskima »ploščama«. Enako velja za dimlje in zgornji del stegen. Glede na izkušnje iz Iraka in Afganistana je tovrstna zaščita nujna zaradi improviziranih eksplozivnih naprav, zased z RPG, sekundarnih projektilov itd., ni pa potrebno na tem mestu posebej izpostavljati vseh omejitev, ki jih taka zaščita prinaša.

1. V angleški literaturi se uporabljata oba termina, tj. future soldier in warrior of the 21^th century, nekatere države pri posodabljanju pešaka uporabljajo prvo varianto, npr. italijanski Soldato futuro, španski Combatiente futuro, nemški Infanterist der Zukunft itd., nekatere drugo, npr. britanski Future Integrated Soldier Technology, češki Vojak 21, slovenski Bojevnik 21. stoletja, poljski neuradni Bumarjev Ułan 21 itd, tretja varianta pa izpostavlja tehnološko ali informacijsko integracijsko komponento, npr. uradni poljski Indywidualny System Walki Tytan, francoski Fantassin à Équipement et Liaisons Intégrés itd. Enaki po zasnovi so projekti izkrcanega pešaka, oziroma v Natovi terminologiji dismounted soldier, z večjim poudarkom na integraciji informacijskih podsistemov ter informacijski interoperabilnosti med zaveznicami. [↩]
2. Neprekinjenost operacije se nanaša na del operacije, ko se tempo napredovanja upočasni ali celo ustavi in se enota posveti podpornim dejavnostim (maskiranju, oskrbovanju, popravilom itd.), pri čemer bi ob informacijski nepokritosti območja operacije tvegala zasedo. [↩]
3. Glej tudi Dakič Prelc, Drago. 2009. Bojevniki 21. stoletja: preoblikovanje oboroženih sil, posebna izdaja Revije Obramba. [↩]
4. Meijer, Koos in Vernon E. Shisler. 2002. Topical Group 1 on Soldier System Interoperability. [↩]
5. Dakič Prelc, Drago. 2009. Bojevniki 21. stoletja: preoblikovanje oboroženih sil, posebna izdaja Revije Obramba. [↩]
6. Običajne radijske naprave prenašajo govor po vrsti simplex ali semi-duplex, v prvem primeru en sogovorec govori in drugi posluša, naprava oddaja in sprejema na isti frekvenci, v drugem primeru pa prav tako eden govori in drugi posluša, vendar naprava lahko sprejema na eni, oddaja pa na drugi frekvenci, kar omogoča uporabo retranslacije oziroma repetitorjev. Poleg govora so druge vrste dela na napravi lahko telegrafija, prenos podatkov, prenos FLASH sporočil itd., odvisno od vrste naprave glede na namen, frekvenčnega področja, na katerem deluje, in od proizvajalca. [↩]
7. Command, control, communications, computing, intelligence, surveillance, target acquisition, reconnaissance, counter-measures. Različne države uporabljajo različne kombinacije v nacionalnih projektih glede na ključne zmogljivosti, ki jih želijo poudariti. [↩]