Društvo Študentov

Letošnje poletje je svet mesec dni zrl na južnoafriške nogometne zelenice in ob robu na dimenzije črne celine. Mundial je bil ponovno zaznamovan tudi s slovenskimi barvami, z udeležbo in navdušujočimi predstavami slovenskega moštva. Uvodne besede – z ozirom na akterje – niso v konfliktu z naslovom in nanj navezujočo se vsebino tega članka. Res bo govora o Afriki in Slovencih, le da iz drugega zornega kota.

Kamere so ga spregledale, nanj so za trenutek pozabili tudi nad nogometom navdušeni Afričani – brezup krutega afriškega vsakdanjika. Vendar slednjega blažijo napori, ki vračajo optimizem. »Tam dol« se nekateri odpravijo, da bi se spopadli s kroničnimi težavami afriškega prebivalstva in na skromen način pripomogli k njihovi svetlejši prihodnosti. Naj omenim le del slovenskih odtisov: gotovo je najbolj poznan popotnik in humanitarec Tomo Križnar, na Madagaskarju dobro vedo za misijonarja Pedra Opeko, pečat so pustili vojaki v operaciji Čad/CAR in medicinci, ki s prostovoljnim delom na različnih lokacijah skrbijo za zdravje lokalnih prebivalcev.

Sekcija za tropsko medicino
Njihovo prvo popotovanje v neznano sega v leto 1977, ko je z obiskom Afrike ledino zaorala skupina, v kateri je bil tudi zdravnik prof. Franjo Pikelj, ki je kasneje dal pobudo za ustanovitev izbirnega predmeta Tropska medicina, ta je zaživel leta 1990. Tega leta beležijo tudi prvo odpravo, v kateri so sodelovali študenti medicine – cilj: Zambija. Istočasno je bila na Medicinski fakulteti v Ljubljani ustanovljena Sekcija za tropsko in potovalno medicino, ki jo sestavlja skupina zdravnikov, nekoč članov odprav. Omenjeni preko izbirnega predmeta prenašajo svoje znanje in izkušnje na študente, poleg tega sekcija nudi pomoč ekipam pri organiziranju odprav v države tretjega sveta. Od tedaj se je tovrstno humanitarno delo razširilo na Afriko, Južno Ameriko in jugovzhodno Azijo – v dvajsetletni tradiciji beležijo že okrog 100 odprav. Z namenom doseči dolgoročne učinke so se odločili, da v posameznih državah – Madagaskar, Kenija, Zambija, Papua Nova Gvineja in Uganda – vodijo kontinuirane projekte z več odpravami na leto.

Člane odprav po možnosti sestavljajo različni profili: študenti medicine, dentalne medicine, visoke šole za zdravstvo, farmacije in mikrobiologije, specializanti in specialisti. Te na terenu ne čakajo samo zahtevne delovne razmere pri njihovem primarnem poslanstvu, saj je »tropska medicina tam, kjer je zdravnik drugi v vrsti – takoj za vaškim vračem«; temveč tudi vrsta drugih izzivov, povezanih s tegobami domačinov. Delo v tujini ima dvosmerne pozitivne učinke, tako na »taktičnem« kot »strateškem« nivoju. Domačini so deležni brezplačne zdravniške oskrbe in druge pomoči, medtem ko si slovenski kadri naberejo praktična znanja in veščine, s čimer naposled obogatijo zdravstveni sistem v domovini. Za udeležence sta neprecenljivi izkušnji bivanje in delo v drugačnem kulturnem okolju, po drugi strani pa to prispeva k promociji slovenskega zdravstva in države. V začetku avgusta je v Kenijo za obdobje treh mesecev prispela nova ekipa, prvič pa se je to pripetilo pred šestimi leti.

Oblikovanje ekipe …
Na letališču v kenijskem glavnem mestu Nairobiju so izstopila štiri dekleta – dve zdravnici, absolventka medicine in višja medicinska sestra: Mihaela Gartnar, Mojca Stres, Sara Onuk in Vesna Lesjak. Mihaela nam je pred odhodom namenila nekaj časa, da bi pojasnila humanitarno delo sekcije in poleg zaupala še nekaj podrobnosti o omenjeni odpravi. Med idejo o odhodu na tuje in začetkom priprav je potrebno narediti prva temeljna koraka, ki zaznamujeta nadaljnjo pot – izbrati člane ekipe in kraj (državo). Torej, zakaj ravno Afrika? Temu je botrovalo sledenje politiki in tradiciji sekcije, ki vzpodbuja vzdrževanje stalne prisotnosti na določenih krajih v prej omenjenih državah, štiri od njih so afriške. Narava dela se razlikuje od kraja do kraja in zajema tako preproste podeželske ambulante kot mestne bolnišnice. Dekleta bodo izbrale področje specializacije po vrnitvi v domovino, zato so presodile, da njihovo osvojeno medicinsko znanje ustreza osnovnemu ambulantnemu delu, ki se opravlja v kenijski vasi Majiwa, ta leži na jugozahodu države ob Viktorijinem jezeru, na višini 1800 m.

Na »tropskem vikendu«, kot imenujejo srečanje mentorjev in študentov, spoznajo prakso in uvid v že opravljeno delo preko predstavitev zaključenih odprav. Sčasoma se med seboj spoznajo, začnejo se tvoriti ekipe, potem sledi le še izbira lokacije in čas odhoda. Običajno ekipo sestavlja od tri do sedem članov, število pogojujejo tudi nastanitvene možnosti gostiteljev. Nekateri tekom intenzivnih priprav odnehajo, tako da se sčasoma »obrusi« končna postava. Ekipa mora biti povezana, kar je v trenutkih preizkušenj pomembna lastnost, homogenost premaga osebne stiske, bivanjske in delovne izzive. Običajna misija traja tri mesece, že zaposleni pa se jim pridružijo za mesec dni, nekaterim izkušnja zleze pod kožo, zato je možno na delovno potovanje  oditi večkrat.

… in dolgotrajne priprave
»S pripravami smo začele septembra 2009,« je odgovorila na vprašanje o poteku priprav in pripomnila, da je zbiranje finančnih sredstev predstavljalo največji zalogaj. Predvideni proračun je znašal 17 tisoč evrov – vsota je pri dekletih vzbudila skrb in dvom v uspeh finančnega dela priprav. »Najprej smo naredile seznam potencialnih donatorjev,« ta se je iz ozkega polja subjektov s področja zdravja razširil na celotno gospodarstvo, »nato smo razposlale prošnje, razdeljevale brošure, decembra vztrajale v mrazu s stojnico v centru Ljubljane, letos pa organizirale dva dobrodelna koncerta, enega v Ljubljani in drugega v Goriških Brdih, poleg smo prodajale še majice, izdelane prav v ta namen«. Darežljivost ljudi jih je pozitivno presenetila, zato je strah o neuspehu izginil in naposled jim je uspelo zbrati dovolj za realizacijo projekta. Zbiranje finančnih sredstev v času ekonomske krize je vsaj hipotetično nehvaležno delo. »Zelo nas je skrbelo, v tistem času je bilo veliko govora o krizi in naše mnenje je bilo, da nam nihče ne bo nič dal.« Dekleta so tako v delo vložile ogromno energije in Mihaela je z veseljem potrdila, da »ljudje dajo, kadar verjamejo, da gre denar resnično za dober namen«. Obveljal je rek: »Kamen na kamen – palača.« Zbrana sredstva so namenile za nakup letalskih kart in letalski transport opreme, pokritje drugih norm pred potovanjem v tujino (viza, cepljenje, itd.), stroškov bivanja in prevajalcev, v Majiwi so z denarjem skrbele za nakup zdravil, prevoze v bolnišnico in specialistične preglede pacientov. V domovini so sprejemale tudi darove v obliki sanitetnega materiala in zdravil, preostanek in ostalo medicinsko opremo so dokupile. V Keniji sicer deluje podjetje z zdravili, ki zahtevani seznam dostavi na želeno lokacijo, kar jim je bilo v veliko pomoč. »Drugi del priprav sestavlja strokovno sfero, pri tem je vse odvisno od nas, dobimo samo napotke. Področja smo si razdelile, da bi pokrile čim širši spekter.« Glede na izkušnje so v Afriki velik problem težave z zobmi, predvsem gniloba, zato so skušale pritegniti v ekipo zobozdravnika, a jim ni uspelo, tako so naredile prošnjo za dodatno dentalno izobraževanje ene od članic. Skušale so pridobiti čim več izkušenj iz različnih področjih, čeprav v kratkem času ne moreš postati strokovnjak za vse.

Življenje in delo v tretjem svetu
Tuja dežela že sama po sebi predstavlja izziv – drugačno naravno okolje in ljudje s svojstveno kulturo. Najbolj koristne informacije so iz prve roke, zato so bile prek spletne pošte v stiku s predhodniki, ki so jim zaupali izkušnje s terena. Na spremembe se lahko miselno vsaj malo pripraviš že doma, a kot je opozorila Mihaela: »Realnost te zadane šele kasneje, ne glede na to koliko sprašuješ svoje predhodnike«. V vasi Majiwa so letos delovale kar tri zaporedne odprave, kar omogoča razvoj preventive in sledenje rezultatom – domačini nasvete sprejemajo različno, zato je njihov odnos težko enoznačno oceniti. »Delo smo si zamislile kot osnovna družinska ambulanta s poudarkom na infekcijah in tropski medicini, poleg tega sodijo še splošno znane težave – podhranjenost otrok,« je naštela spekter nalog. Z domačini, nekateri znajo govoriti angleško, v ostalih primerih jim pomagajo stalni prevajalci iz vasi, naj ne bi bilo problemov, saj veljajo za mirne, prijazne in nasmejane. Do sedaj slovenski zdravstveniki še niso imeli stikov z begunci, nasilja v vasi in okolici ni bilo in ga niti ne pričakujejo – študentske odprave se pošilja na mirna območja, sicer se poveča zahtevnost logistike, znanja, usposobljenosti in zaščite.

Slovenske ekipe v omenjeni vasi – v Keniji vas pomeni širok pojem in obsega veliko površino – bivajo pri bolje situiranem paru, ki daje v najem hišo, drugi objekt je spremenjen v improvizirano ambulanto, kjer brezplačno zdravijo pomoči potrebne. S podpisom pogodbe so se že dogovorili za nadaljnje sodelovanje. Domačini nimajo dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe, razen če si lahko privoščijo pot do bolnišnice, v 100 km oddaljenem mestu Kisumu. Kenijski zdravstveni sistem, ta redko zadostuje minimalnim standardom, je plačljiv – enako je s šolstvom. Internet je na razpolago, tako je mogoča povezava – deluje počasi, a je bolje kot nič – z domovino in skrb za spletni blog odprave,  elektrika je prava redkost in je v tem primeru v šoli. Higiena je slaba in ni tekoče vode, zato uporabljajo oddaljene in pogosto onesnažene vodnjake ali vodotoke. Belci vsake toliko časa zaidejo tja, sicer pa ne gre za turističen kraj. Vaščani se za preživetje ukvarjajo s poljedelstvom, večina živi pod ali tik nad pragom revščine.

Spisek zdravstvenih težav je obsežen, od preprostih do kompleksnih primerov: tropske bolezni (malarija), pljučnice, spolno prenosljive bolezni, črevesne bolezni, razne okužbe s paraziti, težave na sečilih, tuberkuloza, dehidracija in podhranjenost; pri tem okužbe, dehidracija in podhranjenost veljajo za lahke primere. Toplo in vlažno podnebje ter zajedavci in slaba higiena povzročajo gnojne okužbe, majhna rana postane velik problem, kar že tako dolgotrajno celjenje še podaljša na nekaj mesecev. Nekatere stvari lahko zdravijo na kraju samem s preprostimi in učinkovitimi ukrepi, v primeru, da ukrepanje presega znanje članov odprave ali infrastrukturne zmožnosti, uredijo prevoz v bolnišnico.

Ideja trenutne zdravstvene pomoči skriva širšo dimenzijo, z vizijo izgradnje zdravstvenega centra ter izobraženim in usposobljenim domačim osebjem, ki bi mu na pomoč kot okrepitve hodile slovenske odprave. Uspešno in učinkovito delo, ob veliki prehodnosti pacientov, otežuje pomanjkanje zdravstvene dokumentacije, ljudje nimajo niti osebnih izkaznic, zato so slovenske ekipe vzpostavile sistem in arhiv zdravstvenih kartotek. Dosedanji objekt ne nudi ustreznega prostora in pogojev za delo ambulante, arhiva, laboratorija in lekarne. Zato bi zdravstveni center bistveno izboljšal ravni zdravstvene oskrbe vasi Majiwa z okolico in zdravstvenega stanja domačinov. Raznovrstne potrebe kličejo po prisotnosti tudi drugih prostovoljcev, usposobljenih za delo na drugih področjih funkcioniranja posameznika in družbe, saj so dosedanje odprave na prošnjo domačinov pomagale tudi v drugih sferah (socialna pomoč in šolstvo).

Pričakovanja in strahovi
Pričakovanja so na začetku velika in temeljijo na številnih ciljih, med drugim, naslednikom olajšati delo in jim v strnjenem »priročniku« postreči z odgovori na številna vprašanja, voditi evidenco materiala in beležiti spremljanje razvoja bolezni. Podobne stvari ponavadi ostanejo neuresničene, realnost prinese množico pacientov in čisto osnovnih težav, tako da za vse ideje zmanjka časa. Kulturni vidik smo že omenili in iz tega izhajajo določene spremembe psihološkega stanja posameznika in percepcije novega okolja. Lestvica prioritet se razlikuje, tako sicer pomagajo po svojih močeh ustreči tudi drugim željam domačinov – percepcija »belec = vreča denarja« –, vendar je njihova primarna skrb zdravstveno področje. Mihaela ni imela posebnih skrbi, vendar je nakazala nekaj mogočih situacij, ki lahko vodijo v težke odločitve: kdaj poslati pacienta v bolnico, posvetovanje je omejeno, velikokrat pride do nejasnosti v diagnozi, pacienta ni mogoče tako pogosto kot pri nas poslati k specialistu. Drugače pa dekleta, do tedaj še niso imele izkušenj s tovrstnim udejstvovanjem, vodi čisto humanitarni vzgib in ne ostali pečati. Tako menijo, da »dobrota lahko pomaga samo enemu človeku, lahko pa dobro dejanje, ideja ali novo znanje sproži plaz, ki spreminja usode mnogih ljudi«.